Omemba: Miroslav Krleža

»A svetloba mora premagati temo.«

»Zato je namenoma oblikoval do skrajnosti izčiščeno konverzacijsko igro s samo ključnimi zvočnimi elementi.«

»Maša, si obupno prizadeva dobiti otroka, a ji po naravni poti ne uspe.«

»Igra je slušna zgodba o tem, kako bi šlo na svetu vse narobe, če ne bi bilo tudi smrti.«

»Ali obstaja pot nazaj?«

»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«

»Žalostno je takole opazovati Evropo, kako gre dalje s svojimi godbami, slavji, zastavami in bobni...«

»Človeško življenje je kakor vojaška srajca. Kratko in posrano!«

»Večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«

»Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.«

»Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.«

»V duhu, ne v načinu, to prav gotovo ne.«

»Stara prijateljstva, obziri na okus občinstva, na rentabiliteto paviljona, so zagrešili, da kaže sicer čedna fiziognomija te razstave nakremžene poteze.«

»Brezupna žalost na koncu poti, on samo cvetlice mala.«

»Mi Slovenci ne potrebujemo umetnosti.«

»Rodila se je kar tako sama iz sebe. Nikogar ni bilo pri njenem porodu, kot le sami umetniki.«

»In naša umetnost? Rodila se je kar tako sama iz sebe. Nikogar ni bilo pri njenem porodu, kot le sami umetniki.«